Vila, od koder se odpira razgled na jezero z otokom, grad ter planine, ima dolgo in burno preteklost. Po letih propadanja je bila lepotici dana priložnost, da se spet bohoti v vsem svojem sijaju.

Fotografije: Miran Kambič

Masivna jedilna miza s funkcionalno oblikovanimi stoli odstopa pozornost abstraktnim, večinoma monokromatskim umetniškim delom na stenah, ki se v pravi razsežnosti razkrijejo šele z ustrezno osvetlitvijo.

Arhitekt je svoj koncept umeščanja elementov v središče prostorov spretno izpeljal tudi v kopalnici, kar je bila zaradi specifičnih tehničnih omejitev vse prej kot lahka naloga.

Soba z zbirko vin sledi izvornim lastnostim vinskih kleti, tako v izbiri materialov kakor tudi v stenskem oplesku z odtenkom kraške terra rosse.

Vila Beli dvor, ki je za las ušla propadu, danes predstavlja zgleden primer obnove, ki ohranja prvotne lastnosti neorenesančne gradnje.

Usoda vile Beli dvor je bila še pred slabim desetletjem negotova. Po dolgem obdobju samevanja jo je kupil poslovnež ter novodobni mecen umetnosti Janez Škrabec, prvo ime podjetja Riko. Obnovo spomeniško zaščitenega objekta je zaupal priznanemu, mednarodno uveljavljenemu arhitektu Borisu Podrecci. Namesto radikalnega posega v obstoječe stanje je ta v skladu s spomeniškovarstvenimi določili zasnoval preudarno in zadržano prenovo, ki je v veliki meri vključevala restavriranje obstoječega ter ponovno vrnitev značilnosti, ki so bile tekom desetletij zaradi mnogih posegov skrite očem.

Glavna značilnost vile, ki ima danes poleg zasebne tudi reprezentančno funkcijo, je zagotovo njena svetlobna pretočnost. Ker nima zaledja, je z vseh strani obdana s svetlobo, ki vanjo vstopa skozi velika okna, žarki pa v notranjosti ustvarjajo bogato igro prepletanja. Da bi slednje ohranil, se je arhitekt Podrecca odločil za središčno postavitev pohištva v prav vseh prostorih. Centralno orientirani volumni, ki se mestoma približujejo izgledu umetniških skulptur, tako še dodatno utrdijo prvotno tlorisno simetričnost, ki jo je arhitekt v želji po izvorni enotnosti ohranil v celoti.

Prepletanje starega in novega je poenoteno z izbiro barv, ki je enaka tako pri barvi prvotnih, bogato ornamentiranih element0v, ter novih, minimalistično zasnovanih pohištvenih kosih.

	O arhitekturni preteklosti hiše priča tudi notranje belo in elegantno stopnišče.

Vtis nedotaknjenosti bele neorenesančne fasade se nadaljuje tudi v notranjosti, saj je v svetle odtenke odeta tudi vhodna veža z zavitim stopniščem. Z ornamenti bogata ograja deluje elegantno, kontrastno pa jo dopolnjujejo sodobno oblikovana svetila, ki na kovinskih oseh stopnjujejo prevladujočo vertikalno linijo.

V obokani kleti se nahaja vinska klet z masivno orehovo mizo, ki nakazuje arhitektovo težnjo po prefinjenem spajanju starega z novim. Pritličje z reprezentančno namembnostjo zaznamujeta velika jedilnica ter prostorna dnevna soba. Obe imata pod strop nameščen večnamenski prstan iz nerjavečega jekla, v katerem so poleg svetil napeljani električna infrastruktura, prezračevalni sistem ter projektor.

Na drugi strani jedilnice se nahaja prostorna dnevna soba v toplo-hladnem kontrastu. Počivalnika ter kamin v sivem in modrikastem tonu so barvna protiutež stenam, ki so obdelane z originalnim postopkom, imenovanim Marmorino Veneziano. Tehnika s svojo reliefno strukturo ter tonsko razgibanostjo površini zidu pričara globino ter vliva prestižno noto. Nezgrešljivi sta tudi prostostoječi svetilki, ki z mehkimi linijami prostoru odvzameta strogost.

Ob dnevni se nahaja delovna soba z razgibanimi policami v svetlem javorjevem lesu. Podrecca pravi, da sta bila načrtovanje konstrukcije ter njena izvedba izredno zahtevna, vendar ključna, saj se v tem monumetalnem elementu zrcali celoten koncept idejne zasnove objekta. Slednje pa je moč izvesti zgolj s po meri narejenim pohištvom ter s popolnostjo izvedbe do najmanšega detajla.

Spalnica deluje kot prostor v prostoru, v hrbtišču postelje se nahajajo vgradne omare, klop za posedanje ter niše za razstavljanje umetniških del.

Zgornje nadstropje je nekoliko bolj intimno, saj se v njem nahajajo predvsem prostori za počitek. Postelja v glavni spalnici je del sredinskega kubusa, v katerega je poleg garderobnih omar integriran tudi manjši počivalnik ter niše za razstavljanje umetniških del. Tudi v sobi za goste je postelja umeščena v središče, postavljena na prestižno preprogo, ki, prav tako kot v glavni spalnici, s svojo mehkobo dopolnjuje gladko površino orehovega parketa, položenega po večini površine skoraj petsto kvadratnih metrov velike vile.

Kopalnica je s panelom v kombinaciji ogledal ter peskanega in gladkega stekla razdeljena na dve polovici. Na eni strani se nahajata umivalnika ter tuš kabini, na drugi strani, obrnjeni proti jezeru, pa pas s toaletami ter savno. Zavoljo prosojnih površin ter premišljeno postavljenih volumnov, ki spominjajo na stekleno opno, je dnevni vhod svetlobe neoviran, slednje pa poskrbi za dodatno dimenzijo prostora, v katerem je ponavadi naravna osvetlitev prej izjema kot pravilo.

Pod načrtovanje okolice Belega dvora sta se podpisala krajinska arhitekta dr. Ana Kučan in Luka Javornik iz biroja Akka. Prvotne karakteristike parcele nista spreminjala, njuno parkovno ureditev zaznamuje pohodna površina, ki se vije med debli stoletnih dreves in se mestoma odcepi od strmega pobočja ter tako optično spominja na pomol nad jezerom. Lastnik želi z umestitvijo plastik priznanih slovenskih kiparjev gozdnemu parku vliti novo dimenzijo, ki bo prerasla lokalni kontekst ter postala relevantna kiparska zbirka na Slovenskem.

Prenova vile je zgodba o uspehu. Dokaz, da se dragocenost dediščine preteklosti lahko razodene zgolj v prepletu odločne lastnikove želje in doslednega, strokovnega ter svetovljanskega arhitektovega nazora.

Besedilo Mitja Mihelič  Fotografije Miran Kambič