Od velikih natečajnih projektov do projektiranja individualnih hiš. Vedno pa arhitektura, ki odgovarja kontekstu, pravi Robert Potokar iz arhitekturnega biroja Ravnikar Potokar.

Robert Potokar pred Centrom starejših Trnovo v Ljubljani. Kar nekaj projektov, ki so rezultat zmag na natečajih, še čaka na realizacijo. Med njimi sta nova sodna stavba v Ljubljani in tri umetniške akademije na Roški.

Arhitektura vašega biroja je brez ekscesov, univerzalna, zadržana.

Vojteh Ravnikar je bil tipičen arhitekt, ki se je veliko ukvarjal s kontekstom, torej z izročilom kraja, z lokacijo. Hiša naj bi bila narejena za točno določeno lokacijo. Njegove prve zasnove so bile takšne in pozneje, ko sva delala skupaj, sva delala kontekstualno arhitekturo. Hiša, ki je narejena za določeno lokacijo, načeloma ne more stati v drugem prostoru. Lahko stoji, vendar mu ne odgovarja.

Tako Center starejših Hodoš prevzema obliko tipične panonske vasi, kajne?

Povzeli smo obliko črke L prejšnje domačije, ki je imela spredaj stanovanjski del, zadaj pa gospodarsko poslopje in dvorišče. Streha centra ni dvokapna, temveč je obrnjena navznoter in smo jo izkoristili za program. Je v rdeči barvi in povzema okoliške hiše. Če bi na tak objekt naredili dvokapno streho, bi deloval precej večje in bi bolj preglasil obstoječe opečnato rdeče strehe. Ideja lesenih lamel se navdihuje pri koruznjakih, ki so v Prekmurju precej značilni. Eden je bil tudi na tej parceli.

Podpisali ste se že pod tri centre za starejše: Trnovo leta 2009, Hodoš leta 2010 in še Idrija prejšnje leto. Kaj je posebnost zasnov za starejše? Starejši so zagotovo precej manj mobilni.

Več v reviji H.O.M.E. april-maj 2012

Fotografije Miran Kambič

Besedilo Ana Ivančič