Wednesday, 3. June 2020
 
   
 




V ovalni kopalni kadi Kolpasan je čas za sproščanje. Nameščena je na stopničko iz kerlita,
s čimer se oblikovno poveže z boksom iz pritličja.




Pri prhanju lastnika uživata v razgledu. Prha je znamke Fantini, keramiko Mutina je oblikovala Patricia Urquiola.



Besedilo

Ana Ivančič

 

Foto

Miran Kambič

 


Staromeščansko stanovanje je ohranilo lepe elemente starega in se hkrati asimiliralo s funkcionalnostjo modernih materialov in oblik.



Osrednji pogled v pritličju. Stopnišče na desni vodi v zgornjo etažo, rezervirano za starša. Posebno atmosfero v prostoru ustvarjajo vgradne stropne luči Deltalight. Za akcent pa poskrbi bakren lesk visečih luči Tom Dixon.



Boks iz kerlita se podaljša v kuhinjo Twenty znamke Modulnova. V kontrastu z njo je bel kuhinjski otok iz Ikee. Prav tako Ikeini so jedilniški stoli in viseče luči nad mizo, ki je narejena po meri.

Njuna zgodba o iskanju novega doma ni tipična. Sicer je bilo stanovanje v blokovskem naselju tesno za štiričlansko družino z dvema šolarjema, vendar se njima ni mudilo nikamor. Bila pa je prisotna želja po bivanju na višji ravni. Dolgo, a neobremenjeno sta iskala pravo stanovanje, tako, ki ga grozni razporeditvi in zanemarjenim prostorom navkljub začutiš, že ko stojiš na njegovem pragu.

 

Nato se je zgodilo. Svoj dom sta našla za debelimi zidovi večstanovanjske hiše v Stari Ljubljani. Čeprav je bilo stanovanje v slabem stanju, je bilo lepo, skoraj popolno. Ona je želela, da je v stanovanju prisotna sled časa prejšnjih rodov, zgodb in življenj, saj nismo samo tukaj in zdaj, ampak smo skupek križpotij naših prednikov in v sebi nosimo nova življenja. Hitro sta se strinjala, da za kakovostno prenovo vsekakor potrebujeta pomoč arhitektov. Pri brskanju po spletu sta naletela na biro AKSL arhitekti, njuni projekti so jima bili zelo všeč.

 




Opečnata stena je lajtmotiv spodnje etaže. Stopa v dialog z antracitnim boksom na levi, v katerem so spretno »skriti« servisni in sanitarni prostori.
V ospredju pručka Cvetnoetno, ki je nastala v sodelovanju Špele Leskovic in Almire Sadar.

»Takoj smo spregovorili v istem jeziku, saj imata vlagatelja občutek za organizacijo prostora in lepe stvari,« pove arhitektka Špela Leskovic. In nadaljuje: »Veliko število sobic je zapiralo tloris stanovanja, ki je poleg tega precej razpotegnjen, kar lahko hitro deluje kot neoseben pisarniški hodnik, zato smo v prvo etažo vnesli motiv boksa, ki razbija ta vtis in zbuja iluzijo, da takoj vstopimo v dnevno sobo.«

Ko so skupaj razmišljali, kaj bi zavrgli, kaj pa ohranili, se je stara opečnata stena ponujala sama od sebe in v nadaljevanju postala lajtmotiv stanovanja.

 


Več v reviji H.O.M.E. november 2012