Wednesday, 24. April 2024 |
|||||||||||||||||||||||||||||||||
|
|
||||||||||||||||||||||||||||||||
|
|||||||||||||||||||||||||||||||||
Besedilo Monica Zerboni
Foto alberto Ferraro
|
Investitor je v svojem novem milanskem domu udejanjil poseben koncept bivanja. Arhitekt Ottaviano Ciabatti je zanj oblikoval stanovanje z veliko naravne svetlobe in domišljije za ustvarjanje. Veliko prostora in svetlobe, predvsem pa drugačen koncept bivanja: to so bile zahteve lastnika tega milanskega stanovanja, vitalnega petdesetletnika, ki deluje na področju mode. Iskal je idealen kraj, kjer bi lahko zaživel s svojo življenjsko sopotnico in tam priložnostno gostil tudi svoja dva najstniška otroka. Našel ga je v četrti Porta Ticinese, zgodovinskem delu starega Milana, v predelu, kjer se na vsakem koraku odpira pogled na zgodovinske kanale Navigli. Nekdanje tovarne in delavnice dopolnjujejo značilne (in modne) »case di ringhiera«, hiše v milanskem slogu. Pretekla znamenja legendarne lombardijske marljivosti so danes spremenili v prestižna stanovanja in vsestransko uporabne prostore za umetnike in druge ustvarjalce. Med njimi izstopa stavba nekdanjega podjetja Fonit Cetra. Po zaprtju podjetja, v katerem so se ukvarjali z ustvarjanjem in snemanjem glasbe, so kompleks v okviru projekta prestrukturiranja iz industrijskega spremenili v bivalnega.
»Stanovanje zaznamuje nasprotje med industrijskim videzom stavbe z opečnato fasado in šedasto streho ter udobjem modernih notranjih prostorov. Vse skupaj je umeščeno v mirno zeleno okolje. Končno sem našel svoje popolno pribežališče, čeprav je hiša zahtevala nekatere spremembe,« je svoje prve vtise opisal lastnik.
Iskal je primernega oblikovalca in se odločil za Ottaviana Ciabattija. Nadarjeni arhitekt in oblikovalec, ki je delal po svetu, predvsem v Aziji, se arhitekture loteva filozofsko. »Projekt si rad predstavljam kot zgodbo, v kateri je vsak prostor eno poglavje. Ko sem prvič obiskal to dvonadstropno stanovanje, sem takoj vedel, da mu manjka srce, ki povezuje vse njegove dele. Manjkajoče središče se mi je zdelo dobra tema, okrog katere bi lahko zgradil zgodbo.« Ker je pritličje delovalo temačno, etaži pa nista bili dovolj povezani, je moral Ciabatti rešiti še ti dve težavi. Njegov najpomembnejši cilj je bil torej vnesti naravno svetlobo v pritličje. Ob vsem tem je moral ohraniti tudi industrijski značaj stavbe in oblikovati jasno povezavo med dnevnim in intimnim delom stanovanja. Ker so najboljši odgovori na težka vprašanja običajno najpreprostejši, se je odločil slediti načelom opuščanja: »Idealno obliko dosežemo takrat, ko ne moremo ničesar več izpustiti,« je prepričan Ciabatti.
Več v reviji H.O.M.E. april-maj 2013 |
||||||||||||||||||||||||||||||||