Središče kuhinje, izdelane po meri, je kuhinjski otok v belem korianu s kuhališčem Barazza. Napa in svetila so vgrajeni v spuščen strop nad otokom.

V kopalnici glavne spalnice izstopa kad znamke Makro, ki je oblečena v sivi skrilavec. V želji po izščiščenosti in neprekinjeni komunikaciji z zunanjostjo, je tukaj veliko stekla in ogledal.

Besedilo

Špela Dovršnik

Foto

Gabriele de Nardo

Do zadnjega detajla premišljena prenova nekdanjega industrijskega objekta v stanovanjsko hišo je Alešu Prinčiču prinesla Plečnikovo medaljo 2012 za uspešno realizacijo.

Osrednji del dnevne sobe je po meri izdelan kamin. Posebna elementa sta boks v ebenovini z garderobo ter sanitarijami, in strešna okna, skozi katera pronica naravna svetloba in ustvarja svojo igro odtenkov, odvisno od ure dneva in letnih časov. V ozadju talna svetilka Arco znamke Flos.

Notranji atrij je eno izmed treh dvorišč hiše. Povezuje zunanje dvorišče z zadnjim.

Lega v centru mesta, dolga in ozka parcela (širina 10 metrov, dolžina 100 metrov), na eni strani obdana s cesto, na drugi s stanovanjskimi bloki, je narekovala poseben izziv pri zasnovi nove stanovanjske hiše. Poleg tega sta bili na parceli še dve obstoječi stavbi: stara dvonadstropna hiša na začetku parcele, ob cesti, in zapuščen industrijski objekt globlje na parceli. Jasno je bilo, da se bo nova hiša zgradila s popolno prenovo ene izmed stavb. Staro hišo je bilo dovoljeno podreti in v njenih gabaritih zgraditi nadomestno stavbo, zato so bila prva razmišljanja usmerjena v njeno prenovo. V igri je bilo več možnosti: od pisarniških prostorov v pritličju in stanovanja v nadstropju do pokritega bazena. Po temeljitem razmisleku pa se je arhitekt odločil, da bo novo hišo gradil iz industrijskega objekta. Staro hišo je dal deloma porušiti, ohranil pa je njen skelet ‒ tri zunanje stene nastopajo kot ulična kulisa, in novo hišo, razpotegnjeno po globini zemljišča, varujejo pred zvoki z ulice in pred pogledi radovednežev.

	Ležalniki iz kolekcije InOut znamke Gervasoni ponujajo sprostitev ob plavalnem bazenu na zadnjem vrtu.

Pri zasnovi nove mestne vile je arhitekt ubral popolnoma inovativen pristop, saj zaradi vseh naštetih omejitev ni mogel pogledov obračati navzven, kot je običajno, ampak jih je moral usmeriti navznoter. Introvertirani značaj hiše je poživil s tremi zelenimi dvorišči, ki komunicirajo med seboj. Obiskovalca najprej pozdravi sprednji vrt s skeletom stare hiše in listnatim gozdičkom, ki se bo sčasoma razrasel v »zeleno« kuliso, ter s pokrito teraso, ki funkcionira kot podaljšek dneve sobe. Drugo, notranje dvorišče po izčiščeni strukturi spominja na japonski vrt in predstavlja nekakšen povezovalni element med bivalnim in intimnim delom hiše. Je v dveh etažah in je obdan s steklom zato, da lovi svetlobo in jo razpošilja tudi v kletne prostore hiše. Tretji, zadnji vrt je največji in najbolj odmaknjen. Obsega plavalni bazen in zelenje, ki je puščeno, da prosto raste.

Več v reviji H.O.M.E. junij-julij 2013.